Kdo so bili büjraši ?

Mura, simbol in duša Prekmurja, je divja in nevarna reka. Ljudje ob njej so stoletja živeli z vsemi nepredvidljivostmi te ravninske brzice. Poplavljala je, odnašala mline in brodove ter si ob velikih deževjih in naraslih vodah iskala novih poti. Te poti so odnašale polja, hrano, hiše in ljudi. Še danes so v obmurskih gozdovih večji ali manjši Murini rokavi ali mrtvice iz časov, ko si je Mura iskala novo pot.

Ljudje so se spopadali z reko in jo zabüjrili. Iz büjranja se je razvil spoštovan poklic büjraš. Ime izhaja iz prekmurske besede büjr, kar pomeni približno to, kar v slovenščini jez. Vendar Mura ni zajezena. Utrjeni so njeni bregovi, ob tem pa narejeni še drugi posegi, ki reki preprečujejo razvijati neznansko moč svoje vode.

Sinonim za büjraše so vas Ižakovci. Büjraš je lahko bil le človek, ki živi neposredno ob Muri. Če se z reko spopadaš, jo moraš tudi poznati.

Pričeli so od dna. Na fažinski oder so znosili pauše. To so štiri metre dolge in v tridesetcentimeterske snope povezane veje. Te pauše so nato povezali med seboj, med njih dodali približno dva kubična metra kamenja (kugel), potem pa je to zares težko stvar, imenovano voclin šest büjrašev spustilo ob bregu na dno. Z voclini so utrjevali strugo, ki je pod vodo. S časom se je zamuljila in obrasla z vodnim rastlinjem - prodnata in mehka murska struga je bila tako zavarovana.

Murin breg so varovali z betonskimi kvadri, rekli so jim kubiki. Te so polagali na predhodno naložene vecline. Tam, kjer Mura močno udarja v bregove, to je predvsem na zavojih, so od brega proti sredini struge nanosili takoimenovane traverze, kjer se je moč valov in vrtincev razbijala. Voda je tam dobila nasprotno smer toka. Osnova za traverzo so prav tako veclini. Traverze so postavljali tudi za vhodi v rokave in s tem zamuljili stare struge.

Büjraši so pri svojem delu uporabljali železne vile, s katerimi so na prodiščih nalagali gramoz in kugle, ter kramp, lopato in obvezno sekirico, ki je nekak zaščitni znak büjrašev. Po vodi so se prevažali s fažinami, to so trinajst metrov dolgi in dva metra široki transportni čolni. Na njih so prevažali kubike, vecline, kamenje in svojo dobro voljo. Zabüjrili so Muro skoraj po vsem njenem toku od Cmureka na slovensko-avstrijski meji in do Gibine blizu slovensko-hrvaške meje. Vmes so svoje delo vzdrževali in popravljali, kar je Mura, ko je zrasla, odnesla s sabo. Zraven so peli büjraško himno in jedli murske ribice ter pili vino, naprešano iz domačega lugaša ali brajde.

Vse to in še več vsako leto prikazujemo na tradicionalni prireditvi Bujraški dnevi. Prireditev se odvija na Otoku ljubezni.